Zborovski festival EC 2021 – vzorčen primer kar se da varno izpeljanega mednarodnega dogodka v novih razmerah

Pogovor z Mihelo Jagodic ob zaključku letošnjega največjega zborovskega dogodka v Evropi

Intervju je bil objavljen 5. avgusta 2021 v spletni reviji Naši zbori – revija o zborovski glasbi.
Avtorica: Branka Kljun

Največji evropski zborovski festival se je 22. julija 2021 v Ljubljani uspešno sklenil. Tisti, ki so festival v minulih letih že doživeli, bodisi v madžarskem Pécsu, italijanskem Torinu ali že prej v kaki drugi kulturni prestolnici, bodo najlaže presodili, kaj je letošnji prinesel in za kaj nas je – ljubitelje zborovskega petja – prikrajšal. Med tistimi, ki to najbolje vedo, je brez dvoma producentka za zborovsko dejavnost na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti in oseba, ki ima največ zaslug za to, da se je največji evropski zborovski festival letos zgodil prav pri nas v Sloveniji, natančneje v prestolnici Ljubljani, Mihela Jagodic.

---

Kdaj ste se v preteklih letih že srečali s tem festivalom in kaj vas je pri njem najbolj pritegnilo?

Udeležila sem se petih festivalov Europa Cantat: prvič v Mainzu leta 2006, nato pa še v Utrechtu, Torinu, Pécsu in Talinu. Festival Europa Cantat mi je všeč, ker v glasbenem smislu nudi protiutež tekmovanjem in strokovnim prireditvam, namenjenim prvenstveno zborovskim strokovnjakom oziroma najzahtevnejšemu občinstvu. Festival poskrbi tudi zanje, hkrati pa je njegova pozornost na pevcih in bogati ponudbi zanje. Združi pevske navdušence in strokovnjake z vsega sveta (v običajnih letih seveda), je najbolj množičen mednarodni dogodek te vrste in združuje več tisoč ljubiteljev petja, obenem pa je krasna promocija države gostiteljice.

Letošnji festival je potekal v posebnih razmerah. Ko ste pred petimi leti dali pobudo in bili leta 2017 izbrani za organizacijo letošnje prireditve, se vam niti sanjalo ni, proti kakšnemu izzivu greste. Niti takrat, ko ste začeli s pripravami na ta obsežen in zahteven mednarodni dogodek, še niste vedeli, kaj vas čaka. To vam je postalo jasno šele, ko je bila programska zasnova že oblikovana, ko so bili prvi dogovori že sklenjeni in že oblikovan tim strokovnjakov z različnih področij, ki bi suvereno postavil in izpeljal dogodek kot promocijo Slovenije v času njenega predsedovanja Svetu Evropske unije.

Vse je teklo po predvideni časovnici do marca 2020, ko se je prvič ustavil svet. Takrat smo za trenutek obstali, a takoj nadaljevali, saj imamo »srečneži, festival šele naslednje leto«. Optimistično, brez sprememb smo načrtovali do konca leta, obeti o cepivih in koncu epidemije so kazali na letošnjo pomlad. Ko smo letos februarja zaprli prijave, pa se je začelo …

Normalnost se je čedalje bolj oddaljevala. Pogojev delovanja v zeleni fazi, ki smo jih nujno potrebovali za načrtovanje, ni bilo, mednarodno prepoznavni slovenski zborovski »reprezentanci« kljub natančnemu načrtu prilagoditve vaj nismo mogli zagotoviti posebnega statusa, da bi se lahko normalno pripravili.

Začeli smo pripravljati scenarije, vsakega zastavili in preverili. Prvi je bil delitev festivala na dva štiridnevna dela. Noben udeleženec ne bi bil pri nas več kot pol festivala, da bi čim bolj zmanjšali možnost okužb, hkrati bi lahko zagotovili zadostno število ogromnih prostorov zaradi zagotavljanja razdalje med pevci. Na ta način prostorov ne bi potrebovali hkrati, ampak zaporedno. Poleg tega je bilo treba z dirigenti prilagoditi tudi programe, saj se je število vaj za daljše ateljeje seveda precej zmanjšalo.

Ko smo že prerazporedili 2600 pevcev v uravnotežene pevske sestave, so se začele nakazovati negotovosti pogojev potovanj, bivanja, karanten – z vsako odpovedjo sodelujočih bi se nam podirale zasedbe ateljejev, okuženi bi čas namesto na vajah preživljali zaprti v hotele.

Šli smo v nov scenarij – z udeležbo samo Slovencev, saj jim večinoma ni grozila izguba denarja za vplačane hotele, letalske karte …, v primeru karantene pa bi se lahko takoj vrnili domov. Ateljejev ne bi bilo veliko manj, bili pa bi manj zasedeni in tako precej bolj negotovi, če posamezni pevci ne bi mogli priti. Poleg tega bi lahko kljub vsemu sprejeli samo 800 od 1500 prijavljenih, v številnih primerih bi se lahko pri zborih zgodilo, da jih sprejmemo le del, in bi jih tako dobesedno »razbijali«, namesto, da bi jih združevali.

Začeli so se oglašati tudi mentorji, ki niso vedeli, ali bodo lahko varno potovali in vadili, saj ni bilo jasno, ali bodo do poletja lahko poskrbeli za cepljenje. Skrbelo jih je tudi, ali se bodo pevci v ogromnih prostorih sploh slišali in tako primerno pripravili na nastop. Tudi ta scenarij je imel toliko kritičnih točk, da preprosto ni bil vzdržen. In smo šli spet v novega, v serijo koncertov vabljenih skupin in tistih slovenskih zborov, ki so zmogli mesec in pol pred začetkom še toliko upanja in kljubovanja razmeram, da so se odločili poskusiti ostati do konca. Vse izobraževalne in promocijske vsebine pa so visele v zraku – v nekem trenutku se je porodila zamisel o »televiziji«, pravzaprav kanalu, na katerem bi se vrstila predavanja in zanimivi videoposnetki …

Vse tri scenarije so seveda spremljali še vsi logistični problemi, spreminjanje rezervacij, pogodb, hotelskih nastanitev, načrtovanja prehrane, dolžine festivala, urnikov, snemanj, odzivi zainteresiranih sponzorjev …

Nazadnje je obveljal scenarij, ki ga poznate, strah pred težavami in zapleti pa se je polegel šele, ko je zadnji udeleženec odpotoval, ko smo se – organizacijski tim – usedli za mizo, se pogledali in ugotovili: »Ah, uspelo je.«

Organizacijski tim, to je pravzaprav 150 ljudi, ki je v tednu od 17. do 22. julija oblikovalo za ljubitelje zborovskega petja nepozaben glasbeni dogodek.

Res je, ožji tim je od lani oblikovalo 11 ljudi; poleg Urške Bittner Pipan kot organizacijske vodje in mene kot programske vodje festivala še 9 najožjih sodelavcev v glasbeni, festivalski, produkcijski in komunikacijski pisarni. V času festivala pa se nam je pridružilo še 20 mladih v mednarodnem programu YEMP (Young event management programme), 4 sodelavci iz glavne pisarne Evropske zborovske zveze iz Bonna, 25 dodatnih sodelavcev JSKD, vodji glasbene pisarne in nato tudi EC-televizije Joži Vovk so se pridružili 3 strokovnjaki in 17 študentov AGRFT, ki so oblikovali televizijski program. Pomagalo pa je še 60 prostovoljcev vseh starosti iz Slovenije in 30 iz tujine. Kar zajeten tim, ki je poskrbel, da je vse teklo po programu, brez zapletov, z veliko mero skrbi in občutka za dobro počutje udeležencev in občinstva.

Vrsta koncertov v živo, ki so jih oblikovali odlični mednarodni ansambli, koncerti, ki so povezali mlade pevce iz različnih držav, in tisti, ki so Slovenijo tujini predstavljali na kar se da zanimiv, kakovosten in izviren način, ob tem pa še festivalska TV, ki je nadomestila vse delavnice, ateljeje, predavanja …, ki so doslej vedno potekali v živo in združevali ter povezovali več tisoč pevcev iz različnih držav. Nove razmere, nove oblike dela, v danih okoliščinah ste brez dvoma lahko zadovoljni.

Vse do začetka festivala smo živeli v predstavah, kakšen bi bil festival, če bi bile razmere normalne, takšne, kakršne so bile v času ostalih dvajsetih festivalov, od prvega, leta 1961 v nemškem Passauu, pa do zadnjega, leta 2018 v estonskem Talinu. Vemo, kako bi potekali koncerti, kako živo bi bilo v mestu, koliko ljudi pri prišlo v Ljubljano in kakšno energijo bi to prineslo s sabo. Točno vemo, kako bi moralo biti, in ko pogledam danes na našo – skrčeno različico, oziroma to, kar je bilo v danih razmerah mogoče uresničiti, se spomnim, kako žalostno je bilo v času priprav vsakič, ko smo morali odrezati še nekaj programa. A glede na to, da se, odkar se je pojavil koronavirus, nikjer na svetu ni zgodil noben zborovski festival, je naš pravzaprav kar mali čudež. Vzdušje na koncertih, vsi aplavzi in odzivi na lepo odpeto pesem so pokazali, koliko ljudem pomeni, da so lahko na »živih« koncertih, in kako zelo smo pogrešali petje. To zdaj veliko intenzivneje doživljamo kot prej, ko je bilo to nekaj normalnega, običajnega.

Izpeljali smo vrsto odličnih koncertov, ki so jih oblikovali ugledni domači in tuji ansambli, dodali pa smo tudi izobraževalne vsebine, ki širijo obzorja, izpopolnjujejo in bogatijo znanje udeležencev. Glede na epidemiološke omejitve, ki v času zadnjih priprav še kar niso bile jasne, smo se v zadnjem trenutku domislili rešitve – festivalske TV, na katero smo prenesli vse delavnice, seminarje, predstavitve zborovske literature, intervjuje …, vsebine, ki so bile brezplačno dostopne komurkoli. Poiskali smo osebo, ki je bila sposobna pripraviti nekaj takega in ki nam je tudi odprla oči, kaj vse je mogoče umestiti v to obliko sporočanja. To je Aljaž Bastič, izkušen pevec (pel je v Svetovnem zboru mladih), zborovodja in režiser, zaposlen na RTV Slovenija. Nismo si pa predstavljali, koliko dela bo s tem in kako zapleten proces nas čaka, da bo festivalska TV oddajala vsak dan od 9.00 do 18.00, to je 54 ur programa v 6 dneh.

To je bil torej scenarij D, morda celo E. Kako pa bi bil videti v različici A?

Saj ne vem, kje naj začnem … Odpadla je udeležba večine aktivnih pevcev na delavnicah, ki so bistvo festivala Europa Cantat. Na vsaki delavnici bi pelo od 60 do 150 pevcev in to 4, 6 ali 8 dni. Ti bi imeli 32 zaključnih nastopov z glasbo vseh mogočih slogov, od ljudske do čiste klasike, z orkestri, baročnimi instrumenti, plesom … Ker pravil za zeleno fazo nismo dobili dovolj zgodaj, smo se seveda odločili, da v tako tveganje ne moremo. Če bi se namreč zadnji trenutek izkazalo, da okoliščine niso primerne, bi morali nekaj dni pred festivalom odpovedati vse udeležbe, to pa bi pomenilo velike finančne izgube (plačila letalskih vozovnic, hotelskih nastanitev, prevozov, rezervacij dvoran …), stroške bi imeli tako udeleženci kot tudi mi, organizatorji. To bi bila neodgovorna odločitev. Tako smo pristali na ateljejih v okviru festivalske TV, na katerih je sodeloval en sam zbor, en mehurček torej. Oblikovali smo tako imenovane webinarje, ki so zagotavljali epidemiološko zanesljivost in bili dostopni najširšemu občinstvu brez neposrednega stika.

Vsi pevci, ki bi bili tu, oziroma zbori, ki bi sodelovali na delavnicah, bi imeli tudi svoje lastne nastope, ne samo v Ljubljani, ampak po vsej Sloveniji. Vsa predavanja bi potekala v živo, imeli bi študijsko skupino udeležencev, ki so se na to prijavili in bi obiskovali vsa predavanja v živo – temu pravimo »study tour«. To pomeni, da gredo vsak dan na štiri ali pet ateljejev, si ogledajo delo različnih dirigentov, debatirajo, aktivno sodelujejo …

To, kar smo uspeli izpeljati, je bolj kot festivalu Europa Cantat podobno Svetovnemu simpoziju za zborovsko glasbo, ki angažira vrhunske vokalne skupine, ne vključuje pa pevcev. Osnovna zamisel festivala Europa Cantat bi vključila nekaj tisoč pevcev, tako pa smo se morali zadovoljiti z okrog 1000 sodelujočimi, za te razmere kar veliko številko.

Vem, da je odpadel zelo atraktiven dogodek v Hali Tivoli …

Ja, res je, mislim, da bi bil to najbolj poseben od vseh dogodkov festivala. Še nikoli ni obstajala povezava zborovske glasbe s športom. Zamišljena je bila predstava z umetnostnimi drsalci, ki bi izvajali svoje koreografije na žive izvedbe zbora; tudi ta bi bil na ledu. Ta odločitev je bila še posebej težka, ker bi šlo za svetovno premiero takega tipa prireditve.

Odpadel je tudi prijeten program, kjer bi tuje udeležence (vokalne skupine ali dele zborov) gostoljubno sprejeli po domovih, naredili prijeten pevski večer za družino, sosede, prijatelje, se spoznali, pogostili, spoznali naše navade …

Kako pa ste izbrali slovenske predstavnike za serijo koncertov Zapojmo Sloveniji?

Za začetek smo lani z načelnim povpraševanjem preverili interes najboljših slovenskih zborov iz vse Slovenije za nastop v tej seriji koncertov. V prvem scenariju smo imeli zelo širok nabor, načrtovali smo namreč več tipov koncertov: nastop več kot 200-članskega združenega zbora slovenskih pevcev z Orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom Tõnuja Kaljusteja, posamezne samostojne koncerte otroških, mladinskih in odraslih zborov, ki bi predstavljali izključno slovensko glasbo, ter nastop naših mednarodno najbolj uveljavljenih zborov. Glede na odziv zborov smo sestavili možne kombinacije.

Ko smo morali zaradi nenehnega oddaljevanja od normalnih pogojev začeti prilagajati scenarije, smo se na novo odločali, kaj je možno izpeljati. Upoštevati je bilo treba velikosti koncertnih prizorišč, številčnost zborov in orkestra, primernost programov ob morebitni selitvi na odprte odre, kombinatoriko programskih izborov, koncertne termine glede na skrajšanje festivala, seveda pa je bilo veliko vprašanje tudi, kateri od zborov se bo zmogel v tako kratkem času sploh še pripraviti za nastop pred mednarodno javnostjo na nivoju, s katerim bi bili tudi sami zadovoljni. Tako so od najširšega nabora ostali zbori, ki smo jim bili navsezadnje priča na festivalu.

Rada bi izkoristila priložnost in se zahvalila za pripravljenost še izbranim zborom, s katerimi smo se do konca trudili zagotoviti samostojne nastope, pa to iz različnih razlogov žal ni bilo več mogoče: Akademskemu pevskemu zboru Maribor, Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, Carmen manet, Komornemu zboru Akademije za glasbo v Ljubljani, OPZ Glasbene šole Fran Korun Koželjski Velenje, OPZ in MPZ Osnovne šole Nazarje, OPZ in MPZ Osnovne šole Franceta Bevka Tolmin, OPZ in MPZ RTV Slovenija.

Hvala tudi vsem ostalim vabljenim, ki so bili pripravljeni sodelovati v projektu združenih zborov z Orkestrom Slovenske filharmonije: Komornemu zboru Glasis iz Markovcev, APZ France Prešeren Kranj, DPZ Aglaja, Grudnovim Šmiklam, MePZ Viva Brežice, Komornemu zboru Ave, Komornemu zboru Ipavska, Komornemu zboru Orfej, Kvintetu Vintgar, Ljubljanskim madrigalistom, MePZ Prosavus in Vokalni skupini Elum iz Postojne.

Odzivi na festival pa so vendarle lepi. Tisti, ki so koncerte spremljali v živo, in tisti, ki so sledili festivalski TV, so zadovoljni. Morda zaradi pomanjkanja teh vsebin v minulem letu, pa verjetno ne le zato.

Pomanjkanje zborovskega petja je prav gotovo eden od čustvenih razlogov, drugi pa je neverjetno spoštovanje tega, kar so zbori, ki so nastopili tu, pripravili v zadnjem mesecu ali celo zadnjem tednu dni. Dekliški zbor Škofijske klasične gimnazije je pripravil izjemen nastop v intenzivnem tednu dni, vsi ostali zbori niso imeli več kot dober mesec časa skupnih vaj v živo. Vedeti je treba, da te zbore sestavljajo večinoma dijaki, maturanti, študentje, ki so imeli v tem času tudi svoje najintenzivnejše študijske obveznosti. Menim, da je to tudi eden od razlogov, da so poslušalci, ki so tudi sami večinoma pevci, tako spoštljivo reagirali na koncertih.

Pojavila so se ugibanja, zakaj niste prestavili dogodka na naslednje leto; olimpijske igre so bile prestavljene … V čem je pravzaprav razlog? Mar v tem, da tako in tako ne vemo, kako bo prihodnje leto?

Olimpijado je mogoče prestaviti, festivala Europa Cantat ne. Na olimpijadi se vrtijo ogromni denarji. Naša sredstva sofinanciranja prihajajo tudi iz »žaklja« predsedovanja države Svetu Evropske unije za največji kulturni program. In ker predsedujemo Evropi letos, in ne prihodnje leto, moramo ta denar porabiti letos, prihodnje leto ga ne bo več. Sploh pa – tako kot pravite – ne vemo, kako bo prihodnje leto. Že lani smo mislili, da imamo srečo, ker je načrtovan festival za letos, no, pa se je izkazalo, da to ni bila nobena sreča. Narediš torej takrat, ko je to možno, ko je ekipa, ko so sredstva. Naše finance so odvisne od odločitve vlade in mestne občine, če bi želeli dogodek premakniti, bi morali še enkrat skozi njihovo proceduro za zagotovitev sredstev izven običajnih dvoletnih proračunskih okvirov. Če načrtuješ dogodek za čez tri ali štiri leta, kot je bil načrtovan naš, ali npr. evropsko prvenstvo v košarki ali slovensko častno gostovanje v Frankfurtu, gre za posebne vladne procedure, za katere se je treba izredno angažirati v vseh pogledih in preteče najmanj pol leta, da izveš, ali so za to možnosti ali ne.

Ste se takrat, ko ste začeli odštevati dneve do festivala, končno uspeli umiriti in začeli premlevati podrobnosti, če temu sploh lahko rečemo podrobnosti?

Bolj ko se je bližal festival, bolj smo trepetali, kakšne bodo nove odločitve vlade o zdravstvenih ukrepih. Ne samo odločitve naše vlade, tudi odločitve vlad drugih držav bi nam lahko precej zapletle organizacijo. Prej smo bili mi »rdeči« in s tem problematični, nato smo postali »zeleni« in so bili recimo Katalonci »rdeči« in tako »nevarni« za nas ter udeležence iz drugih držav. Podobne zaplete in spremembe spremljamo tako rekoč dnevno že nekaj časa. Če si predstavljate, da sestavljajo samo EuroChoir pevci iz dvajsetih držav – zanje iz tedna v teden nismo mogli vedeti, ali bodo lahko prišli ali ne. Pevec iz Paname je moral ostati v karanteni in se je zboru v Ljubljani pridružil nekoliko kasneje. Če bi na primer zboleli trije tenorji ali pa pet sopranov, potem ta zbor ne bi mogel nastopiti, nadomestiti ga ne bi mogli z ničimer in vsi drugi pevci bi tu ostali brez cilja, za katerega so pripotovali v Slovenijo. Mi pa smo imeli s tem zborom v načrtu več koncertov v živo po Sloveniji, snemanje in podobno. Ni bilo dneva, da niso bile potrebne nove rešitve in nova prilagajanja, tako da, ko se je festival začel, smo bili organizatorji mentalno že resno izčrpani. Na sobotnem slavnostnem odprtju festivala je nastopilo veliko izvajalcev, še par dni prej nismo vedeli, ali bodo tujci lahko vsi prišli. Če bi se v litijskem Zboru sv. Nikolaja pojavila okužba, bi imeli velike težave, saj je bil ta zbor steber odprtja.

Festival se je iztekel, nadvse zmo zadovoljni, saj do danes nismo dobili vesti o kakem pozitivnem testu. Vse udeležence, pevce, izvajalce, organizatorje smo namreč testirali vsak drugi dan, čeprav so vsi prišli v Slovenijo z negativnim PCR-testom, pred Cankarjevim domom smo imeli mobilno enoto, ki je vsak dan preverjala zdravstveno situacijo med udeleženci.

Katalonski zbor je na festivalu edini nastopil z maskami. Ko je nastopil v družbi avstrijskega in dveh slovenskih zborov, pa so maske med koncertom obdržali vsi.

To je bil dogovor med vsemi zbori. Katalonci so mask že zelo navajeni, ne počutijo se dobro brez njih, to je namreč način, da izbrani zbori v Španiji lahko delujejo. Glede na to, da je trenutno samo v Barceloni po več tisoč okužb dnevno, je bilo to nujno. V skupnem zboru je sodeloval Komorni zbor AG Ljubljana, ki je potem odšel na drug festival v Francijo, in pa Komorni zbor KGBL, ki ima po festivalu svoje lastne koncerte. Nismo želeli tvegati.

EuroChoir je vadil v dvorani na Taboru, vsi štirje mladinski mešani zbori so delali v Zavodu sv. Stanislava in se niso smeli družiti z ostalimi udeleženci.

Zelo zanimivo je slediti, kako razumejo in kako se na kovid odzivajo različne kulture. Nekateri tujci so ocenjevali, da imamo pri nas preveč zrahljane ukrepe, niso se počutili varne. Tako so se odzivali Katalonci, Irci, Italijani, Nemci …, spoznali smo, kako odgovorno jemljejo ukrepe nekateri narodi. Zavestno smo se odločili, da bomo ukrepe spoštovali strožje, kot je to predpisano v Sloveniji, da bi se tudi ti pevci pri nas počutili dobro. Po drugi strani pa je bila naša želja pokazati festival kot vzorčen primer v smislu: če skrbno postaviš pravila, zavestno skrbiš za zdravstveno varnost, je dogodek mogoče izpeljati varno. Želimo si, da postane festival dokaz oziroma potrditev, da je to mogoče. Ko bomo šli naslednjič v zapiranja, bi radi imeli trden dokaz, da zborovsko petje, organizirano na tak način, ne ogroža javnega zdravja bolj kot druge nenujne dejavnosti. Zato smo vsem nastopajočim polagali na srce: Pomagajte nam ustvariti dobra pogajalska izhodišča, dokaz, da se bomo v naslednji sezoni – ne samo pri nas, ampak tudi v tujini – lahko pogajali z argumenti in bo naša zborovska prihodnost optimistična.

Intervju je bil objavljen 5. avgusta 2021 v spletni reviji Naši zbori – reviji o zborovski glasbi, nasizbori.si.