KDO LAHKO JADRA BREZ VETRA? Izziv festivalske televizije Europa Cantat TV
Vtise je zbrala novinarka in muzikologinja Rossana Paliaga, zamejska Slovenka iz Trsta.
Izvirni članek je bil objavljen 4. oktobra 2021 v International Choral Bulletin.
Slovenski prevod: Tadeja Petrovčič Jerina.
Znana švedska ljudska pesem vprašuje “Kdo lahko jadra brez vetra?” Podobno težko si je bilo zamišljati festival Europa Cantat brez udeležencev letos, ko smo se naučili, da se lahko dogodkov udeležujemo v živo ali na daljavo. Gostitelj letošnjega festivala Europa Cantat v Ljubljani (od 17. do 22. julija 2021) Javni Sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti se je skupaj z Evropsko zborovsko zvezo zelo potrudil, da je večkrat spremenil in prilagodil načrt izobraževanj in koncertov tako, da so ustrezala omejitvam zaradi Covida-19. Neizvedljivi ali povsem prezahtevni za izvedbo so postali množična zbiranja, potovanja in skupno petje – nenadomestljivi gradniki tega dogodka. Izredne razmere terjajo izredne rešitve, in tako je obsežen del programa občinstvo dosegel prek projekta Europa Cantat TV (ECTV), ki je bil tokrat izveden prvič sploh. Zgodbo tega izziva so nam zaupali nekateri člani ekipe te zborovske televizije.
FOTO: Tamara Domjanič
JEAN CLAUDE WILKENS – Zamisel
Ko je postalo jasno, da bomo morali ateljeje zaradi pandemije odpovedati, da pa si vsi želimo ohraniti festival, smo v glasbeni komisiji Evropske zborovske zveze in organizacijski ekipi festivala začeli razmišljati, kaj bi lahko izpeljali v Ljubljani in kaj bi lahko prenesli na splet – da bi se lahko povezali s čim več ljudmi in ohranili mednarodnost festivala.
Na voljo smo imeli bogat nabor koncertov gostujočih skupin in slovenskih zborov, pa tudi predavanj z aktivno udeležbo prek Zooma, od katerih je kar dve tretjini predstavljal program PULSE, ter skupno petje in t. i. enodnevne oz. »discovery« ateljeje.
Moj predlog, da bi pripravili ECTV, je bil nekako samoumeven: vse to smo morali spraviti v čitljivo obliko in ustvariti dnevno rutino. Poleg tega je televizijski okvir omogočal vključevanje različnih vložkov iz Ljubljane, pogovorov in reportaž, ki so gledalcem zagotavljali vtis pripadnosti in soudeleženosti – skoraj kot da bi bili tu.
Seveda pa je bilo ključno izhodišče za uresničitev te zgodbe partnerstvo z AGRFT. In rezultat je presegel najdrznejša pričakovanja!
ALJAŽ BASTIČ – V živo iz studia
Spletno prenašan festival je treba skrbno načrtovati, saj vključuje številne ljudi, veliko opreme in ogromno usklajevanja. Precej podobno kot za običajni televizijski prenos so potrebni natančno časovno usklajevanje, skrben tehnični pregled vseh posnetkov in to, da najdeš dobro ekipo, ki bo zmožna delati v daljših časovnih intervalih.
Seveda bi lahko pripravili nekaj vmes – lahko bi dogodke polprofesionalno prenašali v živo (s štirimi profesionalnimi kamerami, mešanjem v živo, dobrim zvokom, lučjo …), za kar bi bilo še vedno potrebno veliko načrtovanja (in denarja), vendar to ne bi bil televizijski prenos.
Pri ECTV smo povezali oboje: osem ur dnevnega programa (večinoma neposrednih prenosov) in tehnično zahtevne spletne prenose v živo.
Za televizijsko prenašan festival je potrebnega veliko predhodnega znanja. Potrebna je tudi izdatna tehnična podpora – tako v prostorih kot v opremi. Priprava festivalske televizije je res predstavljala številne izzive. Izmenjavanje oddaj v živo in spletnih predavanj je bilo samo eden od njih.
ALFRED JÜRGENS – Izobraževalni program
Glasbena komisija festivala Europa Cantat je izobraževanja in predavanja PULSE načrtovala že dolgo pred samim festivalom. Predstavljam si, da je bilo to veliko delo. Za šest izobraževanj, kjer glasbeni založniki predstavijo del svoje zborovske notne ponudbe, je seveda treba pripraviti širok nabor glasbenih predstavitev.
Mislim, da je to res dobro izpadlo; pripravili smo zanimive predstavitve iz Katalonije, Libanona in širšega območja Levanta, iz Italije, Nemčije in Slovenije. Pri predavanjih PULSE smo bili postavljeni pred še večji izziv: tri predavanja dnevno, skupno torej 18 predavanj v okviru celotnega festivala.
Želeli smo predstaviti različne teme (od slovenske ljudske pesmi do barbershopa, od nevroznanosti do spletnih orodij, ki omogočajo muziciranje na daljavo) in povabiti predavatelje iz različnih držav, upoštevaje spolno in starostno uravnoteženost, in izpostaviti najzanimivejše teme aktualne zborovske scene. Potem smo morali vse to spraviti v smiselno shemo. Ogromna zahvala za to velja glasbeni komisiji festivala in Joži Vovk, vodji ECTV, ki je opravila izjemno delo, saj je za vse to poskrbela vnaprej. Kar smo naredili mi, je bilo v primerjavi s tem precej neznatno.
Naš največji izziv je bil dejstvo, da nismo imeli na voljo nobene prilagodljivosti glede časovnega načrtovanja, saj nepretrgan televizijski prenos ne omogoča spreminjanja: če je za oddajo predvidenih 57 minut in 45 sekund časa, potem mora oddaja tudi trajati 57 minut in 45 sekund. Posebej kočljivo je bilo pri interaktivnih spletnih dogodkih, kjer so lahko z zastavljanjem vprašanj sodelovali tudi gledalci.
Učili smo se prilagajanja in ohranjanja dobre komunikacije s predavatelji in s produkcijsko ekipo, ki je bila dosti večja, kakor je pri »običajnih« spletnih seminarjih. Nič kaj lahko naloga z ozirom na dejstvo, da tega nihče od nas ni še nikoli počel, zato pa tudi resnično vznemirljiva in izredno zabavna! Upam, da me bodo poklicali v ekipo, ko bodo pripravljali naslednjo ECTV!
ALBERTO PALACIN FERNANDEZ – Priprave in vsakodnevne zadolžitve
V ekipo ECTV sem se vključil junija, ko smo se z organizacijsko ekipo festivala srečali na čisto prvih sestankih za ta projekt. Ker sem bil v tednih pred festivalom zelo na tesnem s časom, je z glasbeno pisarno EC pri pripravah začel sodelovati vodja projektov pri ECA-EC, kolega Alfred Jürgens.
Ko sem prispel v Ljubljano, sva se z Alfredom posvetila pripravi izobraževanj in predavanj PULSE; pozneje smo v tednu festivala postali štiričlanska ekipa s podporo udeležencev mednarodnega programa organizacije dogodkov za mlade YEMP (Young Event Management Programme). Kot član mladinskega odbora Evropske zborovske zveze ECA-EC pa sem z veseljem spremljal tudi delo vseh drugih članov odbora, ki so pri ECTV sodelovali na toliko različnih načinov!
V primerjavi s prejšnjimi festivali je bilo tokrat tehnično vse veliko bolj zapleteno. Pri navadnem »offline« festivalu bi se ukvarjali z zadevami v povezavi z udeleženci in ateljejskimi prostori pa tudi z zahtevami ateljejskih vodij; večina tega dela ni povsem izginila, pač pa se je spremenila.
Poleg tega pa smo se morali posvečati številnim novim zadevam: učinkoviti komunikaciji s predavatelji in člani glasbene komisije, saj so izobraževanja potekala v zelo različnih oblikah (kot neposredni televizijski prenosi spletnih seminarjev prek Zooma, kot spletni seminarji v živo iz našega televizijskega studia v Ljubljani, hot hibridni prenosi), časovnemu usklajevanju pevskih vaj in nudenju tehnične podpore, pripravljanju in sprejemanju predstavitvenih gradiv itn.
Predvsem pa je bilo najpomembneje, da smo vzpostavili učinkovit in zanesljiv komunikacijski most med glasbeniki/umetniki/gosti in tehnično televizijsko ekipo, ki jo je vodil Aljaž. Ker nihče od nas ni imel nobenih predhodnih izkušenj s televizijsko produkcijo, je vse to za našo ekipo pomenilo velikansko učno izkušnjo. Že takoj po prvem dnevu festivala pa so dejavnosti, kot so predstavljanje in vodenje televizijskih oddaj v živo, pisanje tehničnih scenarijev in komuniciranje s profesionalno televizijsko ekipo za nas postale dnevna rutina.
JOŽI VOVK – Znotraj JSKD
Ko je postalo jasno, da se bomo morali odpovedati skoraj 3000 udeležencem in skupaj z njimi tudi številnim odličnim dirigentom, glasbenikom in predavateljem, smo iskali možnosti, kako bi vsaj del teh bogatih vsebin in festivalskega duha lahko prenesli k njim domov.
Tako smo razvili zamisel o zanimivem, razgibanem in privlačnem televizijskem programu. Na predvečer prvega predvajanja sem si želela in molila samo za to, da bi bilo ob tri četrt na devet zjutraj iz našega ECTV studia na zaslonih videti sliko in slišati zvok. Bil je čudovit občutek – enako čudovit, kakor na zadnji dan televizijskega predvajanja!
Res mi je bilo všeč, kako so ljudje iz različnih držav takoj začeli sodelovati in smo ustvarili okolje, kjer je vsak poznal svoje naloge in smo sledili skupnemu cilju.
Dnevi so bili izjemno intenzivni; časovni pritisk minut in sekund, ki ga narekujejo potrebe televizijske produkcije, nas je pogosto povsem izčrpal, vendar smo vsako jutro začeli z obnovljenimi močmi. Vsi smo bili televizijski »vajenci«, večinoma brez izkušenj, mislim pa, da nas je ta pustolovščina obogatila z novim znanjem, izjemnimi izkušnjami, številnimi prijateljstvi in nepozabnimi spomini.
Beseda, ki najbolje povzema moje občutke ob misli na ta neverjetni čas in ekipo je preprosto … hvaležnost! Hvaležna sem vsakemu članu ekipe ECTV posebej, pa tudi vsem izvrstnim predavateljem in dirigentom, ki so bili del te čudovite zborovske zgodbe, obenem pa hvaležna za priložnost, da sem bila njen del tudi sama.
HENRIKE SCHAUERTE – Festivalski duh
Duh festivala Europa Cantat pomeni, da se zberejo pevci, zborovodje in prijatelji zborovskega petja iz različnih koncev Evrope in sveta, se srečujejo, veselijo in izvajajo zborovsko glasbo. Srečujejo se na ulicah, skupaj pojejo in prek petja in zborovske glasbe uživajo v številnih naključnih srečanjih. Letošnja EVTV seveda ni mogla fizično poustvariti teh prav posebnih trenutkov, vendar smo prek ECTV in dogodkov, ki so v Ljubljani potekali v živo, zmogli vzpostaviti mostove za zborovsko glasbo, pevce in zborovodje, ki so tako lahko obujali lepe spomine s prejšnjih festivalov.
Kot članica delovne ekipe v Ljubljani sem zelo dobro občutila festivalski duh Europe Cantat in mislim, da ga je prek nadvse pestrega in privlačnega programa lahko občutilo tudi naše občinstvo, ki je bilo na zabaven način vanj vključeno iz udobja svojega doma.
SONJA GREINER – Odzivi
V ljubljanskem kulturnem centru Cankarjev dom smo imeli festivalski »VIP lounge«. Sprva smo načrtovali, da bomo tam tako kot vselej sprejemali in srečevali naše vabljene goste.
Potem pa smo ugotovili, da bodo morali člani festivalske glasbene komisije in upravnega odbora Evropske zborovske zveze gledati program ECTV – vsak od njih je bil pristojen za ocenjevanje določenih oddaj – in da bodo ECTV morda želeli gledati tudi naši gostje. To, da so ECTV gledali skupaj v prostoru za VIP, je bilo gotovo prijetneje, kot da bi televizijski program v hotelu spremljali vsak zase.
Po navadi se je tam vedno zbrala skupina ljudi in včasih sem se jim s svojim prenosnikom pridružila tudi sama, saj sem lahko delala od tam, hkrati pa delno spremljala tudi naš televizijski program. Kmalu so vsi prinašali s seboj vsak svojo pesmarico in se kot skupina pridružili skupnemu petju – kar je tudi prijetneje, kot da bi se pred računalnikom skupnemu petju pridružili vsak sam!
Skupni ogled predavanj PULSE in televizijskih premorov je bil tudi krasen. Takoj smo lahko izmenjali svoje vtise, se včasih skupaj nasmejali in bili deležni zanimivih informacij iz ozadja.
ECTV se je porodila iz želje, da bi lahko nekaj ponudili vsem, ki niso mogli priti v Ljubljano. Dejstvo, da se je ta želja lahko kakovostno uresničila, pa je povezano z nezaslišano srečo, da smo lahko dobili profesionalen televizijski studio in profesionalno ekipo, in je ECTV postala osrednji del festivala.
Bomo to kdaj ponovili? Marsikdo je zastavil to vprašanje. Odgovor se glasi: verjetno ne točno tako, s 42 urami neposrednega televizijskega prenosa, v tako profesionalnem okviru in s 40 ljudmi, ki bi delali izključno za ECTV. Bomo ta eksperiment nadaljevali? Zagotovo! Morda v manjšem obsegu in z omejenim programom. In seveda v upanju, da ga ne bomo potrebovali iz istega razloga ter da bo ciljna skupina druga. Da torej ne bo namenjen prijavljenim udeležencem, ki se festivala navsezadnje ne bodo mogli udeležiti, ampak tistim, ki se nanj tudi prijaviti ne bi mogli. S takšnim programom lahko dosežemo nove ciljne skupine, mdr. ljudi, ki si ne morejo privoščiti potovanja ali imajo morda strah pred letenjem, ali tiste, ki še ne poznajo festivala Europa Cantat, pa si ga bodo prek televizije ogledali iz radovednosti. Ta torej ne bo osrednji festivalski dogodek – saj upamo, da se bomo prihodnjič na festivalu nekje znova zbrali v živo –, utegne pa postati ena od oblik naše bogate in raznolike programske ponudbe.
